Zaradi stopnjevane pozornosti, namenjene samomoru v kmetijstvu, se je povečalo število ukrepov, ki so delno utemeljeni v raziskavah o tem, kdo najverjetneje umre zaradi samomora, na kakšen način in iz kakšnega(-ih) razloga(-ov). Vendar pa omejeno razumevanje načina preučevanja samomora in omejena vključenost teorij v preteklih študijah sprožata vprašanja o obsegu in vrsti znanja, v katerem so utemeljeni ti posegi. Da bi ocenili prevladujoče metodološke pristope in posledice vrzeli v našem razumevanju samomora, smo opravili sistematični pregled 108 člankov v angleškem jeziku. Uporaba prevladujočega modela zdravstvenih ved za izvedbo pregleda literature zagotavlja tudi prostor za razmislek o znanju, ki je odsotno ali prikrito pri uporabi pretirano pozitivističnih pristopov za prepoznavanje in povzemanje tovrstne literature. Ugotavljamo, da so prevladujoči pristopi preučevanja samomora metodološko ozki, pretirano upoštevajo omejen nabor dejavnikov na ravni posameznika in podcenjujejo ključne dejavnike na strukturni ravni. V skladu s prejšnjimi kritikami naš pregled nakazuje na neustreznost obstoječih intervencij, saj obstoječi nabor znanja ni ustrezno vključil teoretično pomembnih dejavnikov samomora. Naša razmišljanja o trenutnih pristopih izvajanja sistematičnih pregledov literature in vrzeli v literaturi o samomoru zagotavljajo načrt za premostitev disciplinarnih tradicij, hkrati pa pomagajo odpraviti vrzeli v znanju, ki smo jih ugotovili. [ABSTRACT FROM AUTHOR]